Moj prvi lopar je bil dvodelni, zelo težak, črn Slazengerjev lopar, zdaj star približno 17 let. Doma smo jih imeli za igranje na dvorišču in ko sem prvo leto hodila na krožek badmintona na OŠ Pirniče, je šel z menoj.
Kasneje so mi svetovali, da bi bilo boljše zamenjati za kakšnega lažjega, da bosta trening in igra boljša. Majhnim otrokom je skoraj vseeno kaj jim daš v roke in lahko igrajo praktično s katerimkoli loparjem – vsaj take so moje izkušnje. Ravno prejšnji teden sem pospravljala klet in našla ta svoj prvi lopar; precej obtolčen, a nezlomljen in napet z isto struno že od prvega dne!! To je edina prednost teh težkih, osnovnih loparjev – neuničljivost. V naslednjem letu treniranja, sem badminton obiskovala dvakrat tedensko in sem že dobila enodelni lopar, ki se ga po pravici povedano ne spominjam prav dobro. Vem da sta bila moja naslednja loparja prejeta kot nagradi za zmago na tekmovanjih (HL, FZ). Sledilo je še nekaj loparjev, a meni je v spominu najbolje ostal moj prvi.
Ko otroci oz njihovi starši izbirajo prvi lopar, ni tako pomembno ali je enodelni ali dvodelni (seveda je fino, če je enodelni, saj je lažji), otrokom je bolj pomembna barva in podobne stvari. Da bo otroku lopar všeč, ga lahko »okrasite« z raznobarvnimi gripi, s pisano struno ali pa na lopar nekaj narišete, napišete ime… Otroke tudi zelo pritegnejo loparji, ki jih uporabljajo njihovi vzorniki, starejši igralci v klubu ipd.
V BK Medvode imamo možnost, da za ne preveč velik denar dobite zelo dobre loparje za začetnike. Če bi za vašega otroka radi naročili nov lopar, se obrnite na trenerje in vam bodo najbolje znali povedati kater lopar bi bil najboljši.
Ana Marija
