Petra Polanc in Miha Ivančič sta se v februarju odpravila na Uganda International Challenge 2023. Dosegla sta odličen uspeh, saj sta v mešanih dvojicah osvojila 3. mesto in si s tem priborila veliko novih točk za mednarodno jakostno lestvico. S tem dosežkom sta se povzpela med najboljših 100 mešanih parov!
V Kampali pa ju ni navdušil le turnir, saj sta prišla v povsem novo okolje in kulturo. Kampala je namreč glavno mesto Ugande, z okrog 1,7 milijona prebivalci pa je največje mesto v tej srednjeafriški državi. Kampala je tudi politično središče Ugande, ki leži sredi rodovitnega kmetijskega območja na jugu države, nekaj kilometrov severno od zelo znanega Viktorijinega jezera.
V nadaljevanju si lahko preberete kratek intervju s Petro Polanc, ki nam je iskreno zaupala njeno izkušnjo z afriškim svetom.
Petra, kaj ti bo zagotovo najbolj ostalo v spominu iz doživetja v Afriki?
“Uganda ima svoj čar! Spominjala se je bom predvsem po “kaosu” na cestah. Včasih sem raje kar zamižala in si zaželela, da bi vožnja čimprej minila, a sem nato kmalu ugotovila, da to za prebivalce Kampale ni prav nič posebnega in je “kaos” zgolj moje poimenovanje. Pravzaprav se domačini v tem kaosu zelo dobro znajdejo in sporazumevajo, kdo ima prednost. Spominjala pa se bom tudi ljudi v pisanih oblačilih, njihove lepote ter delovne vneme. Prvič sem se srečala tudi z Marabu štorkljami, katerih razpon kril sega kar od 2,2 do 2,9 m, težke pa so od 4,5 do 8kg! Bile so veličastne in grozljive hkrati…”
Uganda velja za zelo revno državo, si morda doživela kakšno izkušnjo v povezavi s tem?
“Med vožnjo do dvorane se je nekajkrat zgodilo, da so mi na šipo avtobusa trkali otroci, ki so se smejali, me pozdravljali ter prosili za hrano. Naslednje dni sem imela zato pri sebi vrečko s hrano, da sem jim lahko vsaj na nek način pomagala lažje priti čez dan. Je bilo pa zelo boleče, ker jim nisem mogla še bolj pomagati in take stvari so me zares razžalostile. Zaradi takšnih prizorov se mi včasih tudi ni zdelo primerno, da bi fotografirala.”
Kakšna pa je bila izvedba turnirja, glede na slabšo razvitost te države?
“Pred samim tekmovanjem sem bila pripravljena na čisto vse in če greš tja z mislijo, da se organizatorji trudijo po svojih najboljših močeh, potem se da prenesti vse. Med tekmovanjem je namreč nepričakovano zmanjkalo žogic in zato so bile tekme premaknjene na kasnejšo uro. Včasih nisva imela nikakršnih informacij o prevozu do dvorane, objave rezultatov so bile zamaknjene in tako naprej. A kljub vsemu je bil v celoti gledano turnir izpeljan na nivoju. Med sabo smo veliko komunicirali, tako z organizatorji tekmovanja, kot tudi s šoferji in igralci, saj smo le tako lahko sproti reševali stvari. Res nepozabna izkušnja zame. Polna vzponov in padcev, a vredna!”
Afriška kultura in hrana se seveda precej razlikuje od naše. Sta našla kaj primernega za pod zob?
“Jedla sva v hotelu kjer sva bivala in moram priznati, da je bila hrana precej dobra. Le parkrat zelo pekoča! Imajo namreč zelo dobro sadje, ki ima veliko boljši okus kot pri nas. Tako da sva vedno našla kaj primernega. Glede njihove kulture pa se mi je zdelo zelo zanimivo tudi to, da so vse ženske zelo urejene! Naokrog namreč hodijo v oprijetih oblekah in krilih, na glavi pa nosijo velike košare s sadjem, brez da jih držijo z rokami. Noro!”
Si se v mestu s tako veliko prebivalci počutila varno?
“Veliko ljudi je govorilo, da naj ne hodimo sami ven, zato tudi nisem, vendar bi se zunaj počutila varno le v skupini ali pa s kakšnim domačinom. Bi me bilo pa zagotovo strah že samo prečkati cesto! Domačini so nam tudi rekli, da naj raje ne gledamo na telefon zunaj ali pa na avtobusu, ker ga lahko hitro ukradejo. Vendar jim dejansko tudi tega ne moreš zameriti, saj nekateri ljudje tam nimajo ničesar. Na letalu sem govorila z moškim ki je rekel, da je Uganda zelo lepa, vendar tudi zelo revna in zato nujno potrebujejo prostovoljce s projekti, da prinesejo nekaj tuje kulture. Vse ljudi pa lepo sprejmejo in se zato ne rabijo nič bati. Veliko drugih igralcev je namreč hodilo ven med ljudi in niso imeli nobenih težav. Zato je zagotovo malo pretirano reči, da se zunaj ne smeš sprehajati.”
Taja P
